Nekateri smo zato porabili deset, drugi pet let. Spet tretji so »touch down« dosegli v trenutku. Včasih je dovolj en sam dogodek in tla nam popolnoma spodnese.

Jaz sem se igrala dolgo. Prepričana, da se meni to ne more zgoditi. Nikoli ne bom pozabila, kako goreče sva se na neki okrogli mizi strinjala z znanim slovenskim psihoterapevtom in psihiatrom, človekom, ki se je razdajal za tisoč in en projekt, ki je spreminjal pogled na zdravljenje samomorov, ki ni zagovarjal antidepresivov kar tako, brez resne diagnoze, ki je bil optimističen in zares poln življenja. Oba sva trdila, da izgorelost doleti le tiste, ki se zaletavajo z glavo skozi zid in nikakor ne dosežejo željenega. Nama, ki delava z veseljem se to pač ne bo nikoli zgodilo.

Resnica je bila precej drugačna. Njega žal ni več, jaz pa sem v enem letu izgorela do čistega pogorišča. Najhuje je, da sama nisem vedela kdaj se mi je to zgodilo. Vsa opozorila, vse znake, sem preprosto spregledala. Moja glava ni pustila telesu, da počiva. Najprej je padlo telo. Shujšana, podhranjena, bleda in s temnimi podplutbami pod očmi nisem bila ravno zavidanja vredna. Lasje so mi posiveli čez noč, jedla sem samo neredno, pa še takrat sladko ali vsaj nekaj, kar je telo prepoznalo kot sladkor. To je zahtevala nadledvična, da je lahko vrtela še naprej, čeprav zdaj v popolnem »slow motion« prestavi. Živela sem samo še dva, tri dni na teden. Te dneve sem bila nekako manična, kar je naredila ogromna doza adrenalina, ki je nadomestila kortizol. Tega sem zlorabila do konca. Adrenalin nas utrudi že v pičlih minutah, meni je šprical kar nekaj ur. Ljudje okoli mene me niso razumeli, moji podrejeni me niso mogli slediti. V teh dneh sem bila superproduktivna in sem letela do lune in nazaj. Nisem spala, nisem jedla. Tretji dan pa je moj raketni pogon ugasnil in treščila sem na tla.
Kakšna škoda, pa tako sem si bila všeč, ker sem izgubila toliko kilogramov in bila tako produktivna.

V temnih dneh, ko mi je pošlo bogastvo superenergije sem se komaj odvlekla do stranišča. Da bi pazila na hrano ali jemala kakšne dodatke sploh ni bilo govora. Enostavno nisem zmogla. Začela me je zapuščati tudi zdrava pamet. Iz nočnih mor sem se kriče zbujala noč za nočjo, spomin sem imela tako na psu, da sem se nekega dne zgrudila na pločniku (dobesedno), ker po eni uri iskanja nisem našla avtomobila. Nisem vedela kje sem parkirala. Bala sem se noči, ker so me začele spremljati sence paničnih napadov. V teh trenutkih sem šla pod tuš in sedela tam uro ali dve, name pa je tekla ledena voda. Hotela sem se strezniti, bala sem se, da sem znorela. Globoko v sebi sem ohranjala treznost, vendar je je bilo vedno manj. Okolica je dvignila roke nad mano. Reševal me je le še kuža, ki je cele dneve preležal ob meni. Zaradi njega sem se odvlekla vsak dan na sprehod, vsak dan krajši in krajši. Edino kar sem slišala od najbolj ljubljenih je bil stavek: »Spravi se že enkrat v red!!!« tudi njih je bilo strah. Take me niso poznali, hoteli so nazaj svojo močno mulo, ki je vedno vlekla na vseh koncih in reševala vse, kar drugi niso zmogli.

Menjala sem terapevte. Bili so obupni, za nobeno rabo. Od mene so zahtevali, da neham, da podpišem, da si ne bom nič naredila, da se pridružim skupini na psihiatričnem oddelku, da jemljem antidepresive in celo antipsihotike. Moja služba, takrat, se je vrtela okoli psihoterapije in psihologije, vedela sem vse a si nisem znala pomagati. To je bilo pred petnajstimi leti in takrat je morda le peščica poznala izraz »sindrom izgorelosti nadledvičnih žlez«. Kaj točno se okoli njih dogaja in kako si jih uspemo tako temeljito uničiti pa sem se naučila in predvsem preskusila na lastni koži, leta kasneje.