KAKŠNE SO POSLEDICE NEPORAVNANIH IZKUŠENJ
ODPUSTITE SI
Eno najtežjih priznanj je, da smo naredili napako, ki je lahko včasih usodna. Kako odpustiti sebi in drugim ali celo prositi za odpuščanje? Kakšne so posledice neporavnanih računov z vestjo?
Sedeminštiridestletna Marijana je izgubila hčerko v prometni nesreči. Voznik avtomobila jo je zaradi prevelike hitrosti povozil do smrti. »Zdelo se mi je, da se je moje življenje v tistem hipu sesulo. Na dan so prihajali nenehni izbruhi jeze in žalovanja, odtujila sem se od sveta, zanemarjala družabne odnose in konec koncev samo sebe. Naposled sem začela spoznavati, da so me ta negativna čustva čisto zasužnjila. Odločila sem se, da se moram rešiti teh okovov, ki so me povezovali s prizadejanim zlom. In ravno v odpuščanju sem našla pravo pot do človeku vrednejšega svobodnega življenja. Seveda se »ozdravitev« ni zgodila čez noč, temveč je bil to proces, ki je trajal več kot leto dni in ga je spremljala tudi precejšnja podpora mojih bližnjih.«
Oprostiti ne opravičuje napak, ne pomeni pozabiti nastalo zlo in ne zmanjšuje odgovornosti, ki jo nosi nekdo drug.
POSLEDICE (NE)ODPUŠČANJA SEBI IN DRUGIM
Če niste sposobni odpuščati, boste ravno vi tisti, ki boste nastradali. Podati se na pot odpuščanja, pomeni doseči mir, upanje, hvaležnost in radost. Pri celotnem procesu gre za dejanje, s katerim se v sebi rešimo občutkov, ki nas povezujejo z doživeto razžalitvijo. Vse to zmanjša moč, ki jo negativna čustva izvršujejo nad nami, tako da bomo lahko zaživeli svobodnejše in srečnejše. Odpuščanje lahko vodi celo k občutkom sočutja in razumevanja osebe, ki nas je ranila.
Oprostiti ne opravičuje napak, ne pomeni pozabiti nastalo zlo in ne zmanjšuje odgovornosti, ki jo nosi nekdo drug. Škodljivo dejanje lahko za vedno ostane del vašega življenja. Kljub temu pa vam oproščanje pomaga, da se osredotočite na pozitivnejše vidike svoje nadaljnje poti. Vzdrževanje občutka jeze in zagrenjenosti lahko dolgoročno pripelje do poslabšanja zdravstvenega stanja.
OPROŠČANJE IMA TAKO ŠTEVILNE BLAGODEJNE POSLEDICE:
- nižji krvni tlak,
- zmanjšanje stresa,
- sposobnost obvladovati jezo,
- manjše tveganje za zlorabo alkohola ali droge,
- manjše znake depresije,
- zmanjšanje kroničnih bolečin,
- bogatejše socialno življenje,
- zdrave družbene odnose,
- duhovno zadovoljstvo.
Oproščanje je pravzaprav zaveza samemu sebi, da se bomo spustili v proces spreminjanja. Slednji je lahko zelo težak in dolgotrajen. Vsak se k odpuščanju pomika po svoje. Korak naprej je že to, da spoznamo vrednost le-tega. Dodatni korak pa je v tem, da razmišljamo o storjenem dejanju.
 KAJ PA , ČE STE VI TISTI, KI POTREBUJETE ODPUŠČANJE?
V tem primeru je dobro, da razmislite o tem, kako ste nekoga prizadeli in kakšne posledice mu je vaše dejanje prineslo. Razen ko bi to še bolj poslabšalo občutljiv položaj, poskušajmo priznati drugemu svojo krivdo ter iskreno prositi za odpuščanje – ne da bi se hkrati opravičevali.
Zavedati se moramo, da nikogar ni mogoče prisiliti k temu, da vam odpusti. To je dolgotrajen proces.V vsakem primeru se moramo truditi, da odpustimo sami sebi. Ohranjati jezo proti sebi je lahko škodljivo ravno tako kot gojiti jezo proti komu drugemu. Spoznajte, da neko slabo dejanje še ne pomeni, da ste sami hudobno bitje.
KAKO SI POMAGATI?
1. Ločite svoje obnašanje od tega, kar dejansko ste – ena napaka iz vas še ne bo naredila slabega človeka, vendar pa morate zato, da vam bo to v poduk in korak naprej, priznati svojo odgovornost.
2. Prevzeti odgovornost pomeni zavedati se svojega obnašanja. Če pri tem obstaja oseba, ki jo lahko prosite odpuščanja, potem to storite. Pojasnite ji, da razumete, zakaj in kako ste jo prizadeli. Ne pričakujte, da bo vaše opravičilo takoj sprejeto.
3. Najdite način, s katerim boste vsaj delno popravili svojo napako, kajti vsako dejanje dobre volje ima lahko zdravilne učinke.
NAŠA KULTURA KRIVDE
Medtem ko terapevti in psihologi poudarjajo pomen sprejetja in soočenja s krivdo, nas družba ravno odvrača od tega. Sedaj živimo prej v kulturi krivde kot dejavnega soočenja z njo. V svetu, ko naslovi tabloidov razglašajo ljudi za »dobre« in »slabe«, je postalo razlikovanje med samim dejanjem in osebo, ki ga je storila, zabrisano. Nimamo več slabih dejanj, pač pa samo slabe ljudi! In če v to verjamemo, postanemo paralizirani s svojo krivdo in z negativnim pogledom nase. Prvi korak k odrešitvi je torej prevzem odgovornosti. Da bi se odrešili, moramo najprej sprejeti dejstvo, da smo človeška bitja in kot taki zmotljivi. Priznajmo si svoj delež pri napačnem ravnanju, ampak zavedajoč se, da vse to ne vpliva na našo osebnost in da zavoljo tega nismo slabi ljudje. Nevarno je, da bi se oklenili samo določene lastnosti, ki nas označuje.
Priznajmo si svoj delež pri napačnem ravnanju, ampak zavedajoč se, da vse to ne vpliva na našo osebnost in da zavoljo tega nismo slabi ljudje.
Tomaž Mihelič za revijo O Osebnosti
|