MOJ DNEVNIK ČREVESJA 4. IN 5. DAN
MOJ STRAH JE MANJŠI
Dragi dnevnik,
nikoli v življenju nisem bila na dieti. Ne znam biti na dieti. Do tridesetega leta sem imela dobrih petdeset kilogramov pri meter petinsedemdeset centimetrih. Jedla sem slabo. Živela od sladkarij, kruha in testenin. Meso in zelenjava sta bila redkost.
Pri petintridesetih sem postala vegetarijanka. Kot večina tu ni bilo V od vege (zelenjave), samo siri, škrob in sladkarije.
Zredila sem se, se počutila obupno in nekaj je bilo treba narediti.Pa nisem znala, nisem zmogla. Odvisnost od sladkarij me je vedno takoj vrnila na stare tire. Vmes sem res jedla po Dieti popolna 10, kar je pomenilo brez glutena, veliko zelenega, malo mska … Počutje odlično, kile nikamor. Sladkor še vedno problem.
Zdaj sem tukaj. Treba je obnoviti hrustanec, nohti in lasje so tudi čisto švoh, adrenalke (ki proizvajajo stresni hormon kortizol) na tleh; čustva pa pravi malo tornado. Aja, pa še ščitnica mi ne dela več. Zadnji čas, da sem se resno lotila tega programa. Zahvaljujem se sama sebi, da sem naredila ta nujni korak.
Če trpim? Ne. Uživam, ko jem končno trikrat na dan. Če ne, sem lačna. Pogrešam sladko? Ja, seveda. Zanimivo je, da če bi me prej kdo vprašal, če jem sladkor bi gladko rekla NE. Pa ni res. Nezavedno si potešimo kar narekuje naše telo. In v stresu telo potrebuje sladkor, da lahko kortizol zdrži visoke obrate delovanja. S tem pa propada vsak dan en delček nas. Ruši nas tam, kjer smo najbolj ranljivi. Meni je spodneslo kolena, ki so neposredno povezana z ledvično energijo. Moj terapevt mi je rekel, da to simbolizira predajo, da sem padla na kolena. Zgrozila sem se in zato imamo v naših izzivih tudi del, ki pa se mi zdi, da ga nihče ne jemlje zares in to je hrana za našo dušo. Vsak dan nas nekaj nauči, nam da eno nalogo. S spremembo vzorca prehrane moramo spreminjati vse naenkrat. Če ne bomo, če bomo izpustili eno samo stvar, nas bo ta pripeljala po strugi starih vzorcev nazaj.
Danes smo se lotili STRAHU. Tisti, ki me poznajo vedo, da me ni strah smrti, ni me strah hitrosti, teme, niti da me kdo napade, da se karkoli zgodi meni.Moj strah je večji od mene. Strah me je, da je šlo človeštvo v nič, da nimamo niti osnovnih vrednost, da nas žene samo še pohlep, da smo tisočkrat slabši od vseh živih bitij na tem svetu. Da nam ni sveto čisto nič drugega, kot lastna (oprostite) rit.
Fino, pa sem vse skupaj preselila v območje: Kaj pa lahko naredim, saj ne morem nič spremeniti! Najboljši možni izgovor, da se distanciramo in spet povrnemo v varno območje JAZ, JAZ JAZ!
Strah me je prihodnosti, ki smo si jo pripravili. Ali sploh kdo sliši kaj kričijo novodobni guruji? Veliki in razsvetljeni, govorci, ki prodajajo »dobronamernost« in nas učijo, kako se moramo postaviti zase, kako moramo narediti konec vsem, ki nas kao ogrožajo, kako moramo delovati zase, za obilje, za svojo rast. Ne smemo dovoliti, da nam kdo podre naše sanje, vstopa v našo popolno energijo. Zraven gre še osebna zgodba v kateri zanesljivo najdemo sebe ali vsaj delček svoje zgodbe, nujno je, da taisti vedec potem čudežno ozdravi, da postane super človek in vsi si želimo postati on. Seveda v resnici o njem ne vemo nič več kot nam je povedal sam. Nikoli v zgodovini se nismo toliko ukvarjali in bogateli s svojo lastno tragedijo in storili tako malo za druge. Ker nam ni treba. Smo samozadostni, imamo telefon, facebook in s tem ogromno prijateljev. Resnični svet ni naš problem. Zadnjič sem gledala blogerje, ki so se posmehovali voditelju, ko je vprašal ali jih zanima politika, dogajanja doma … Njih ne zanima ta planet, oni so iz drugega, ne bodo se ukvarjali z majhnimi človečki.
Nihče pa nas ne uči komuniciranja med seboj, pogovarjanja, strpnosti, razumevanja drugih, ne samo sebe, živeti tudi za kakšne višje cilje kot samo naše blagostanje. Ne vrti se cel svet samo okoli nas, nismo kar naprej zatirani in potlačeni. Vsi na tem svetu si zaslužimo najbolje. In nihče nam nič ne more vzeti, ker pravzaprav nič nimamo in nič ni naše. Nihče ne more znižati naše frekvence, naše energije, če tega ne pustimo! Nihče nas ne ogroža, če mu ne damo zato dovoljenja. Vsaj ne, ko smo odrasli.
Ali nas kdo nauči odrasti? Ne, raje nas spodbujajo, da brskamo po svojem otroštvu, iščemo krivce, igramo žrtev. Treba pa je delovati iz točke v kateri moramo kot odrasle osebe sprejeti odgovornost za vsako svoje dejanje, predvsem pa odgovornost do bližnjih, ki niso krivi, niti ne poznajo naših strahov, polomljenih igrač v otroštvu; niso krivi. Mi smo, ker ne končamo enega poglavja, ki mogoče res ni bilo najlepše; imamo pa vse možnosti, da sami začnemo novo. Kako neki lahko zaživimo na novo, če ves čas odhajamo po hrano nazaj. Pojdimo na detox otroštva, čustev in obnašanja!
Vse to sem razmišljala v zvezi s strahom in res se nimam česa bati, razen svojih dejanj. Z njimi lahko usmerjam življenje v boljšo strugo in to je moja odgovornost. Kaj delajo drugi pa mora ostati njihov strah. Jaz se bom potrudila maksimalno, da spremenim prehrano, čustvene vzorce v katere sem se ujela, naredim kar je zares dobro in to ne samo zame, ampak se vedno vprašam kako moja dejanja vplivajo na druge. Naša odgovornost smo mi vsi. Sami ne bomo mogli preživeti. Pri teh letih pa sem se tudi naučila da ni dovolj, če izberemo ozek krog ljudi, ki te imajo radi, te podpirajo in razumejo. Izbrati moramo človečnost! Za ceno vsega. Da se ločimo na ljudi in zelene vesoljce. Živali, ki smo jih včasih imeli za manjvredne so nas že zdavnaj presegle. Vse ostalo so napihnjeni in osladni stavki iz facebooka, ki jih tako radi všečkamo. Moj prijatelj pravi, da čustva ne negujemo, ampak treniramo. Jaz bom vseh 42. dni jedla kot je predpisano in naredila 30%, jemala dodatke in naredila 30%, trenirala čustva in telo za ostalih 30%. Deset pa jih bom verjetno kaj zagrešila in upam, da ne na področju čustev in obnašanja. Raje pojem eno pest češenj, čeprav so v nedovoljenem: NE JEMO!
Kot vidite je bil vikend naporen in sem imela več kot dovolj časa, da svoje strahove dam v kot! Zato si vzamem pravico, da je, moj dragi dnevnik tole za soboto in nedeljo.
Ariana
|