MOJ DNEVNIK ČREVESJA 21. in 22. DAN
DAN POTEM – SLABA VEST
Ko naredimo nekaj narobe, je to tako, kot če bi preboleli ošpice. Otroške bolezni so zato, da se krepi imunski sistem. Zbolimo in potem smo močnejši. Z napakami bi moralo biti podobno. Moji grehi so se takoj odrazili kot velike napake, na katerih lahko gradim. V tem primeru govorim o hrani, o življenjskih navadah, ki me podpirajo ali pa me rušijo in zaustavljajo. Hrana je energija in to z minus ali plus nabojem. Dvajset dni sem jedla po »pravilih« ne da bi pri tem razmišljala kaj mi to prinaša, dokler … ni prišel dan, ko sem pojedla pico, pa sladoled, pa potem zvečer lubenico in naslednji dan en zajeten kupček napolitank.
Juhu! Zbudila sem se z bolečinami v trebuhu, kot je to bilo preden sem se lotila zdravljenja, preden sem jedla kot je treba. Kaj pa zdaj? Ne vem kaj je bilo huje; bolečine ali občutek, da mi ni uspelo, da sem sama sebe že spet pustila na cedilu, da ne premorem niti toliko moči, da jem tako, da se bom dobro počutila. Občutek krivde je definitivno prevladal. Kot mrzel tuš, ki sem ga sama sebi ponavljala in ponavljala. Ali ima sploh še smisel nadaljevati? Saj tudi drugič ne bom zmogla … to so bile moje briljantne misli.
Hitro sem prebudila v sebi odraslo osebo, naj se pomeni z otrokom v meni. Naj mi dvigne samopodobo in me spravi v red.
Najprej sem skočila v morje (sem imela pač to srečo, da je bilo v bližini in, da je poletje) in odplavala svoj maraton do rta in nazaj. Počutila sem se precej več vredno, ko pred tem. Zdaj sem lahko naredila trezen načrt.
1. Oprostila sem si, se pobožala po novo nastali ranici in naredila prvo piko. Se oblekla v udobno tuniko, da ne bi imela še dodatno slabega občutka in od tu dalje sem šla samo še naprej.
2. Po toliko ogljikovih hidratov sem bila neskončno bolj lačna kot vse dni do zdaj, zato se nisem še dodatno kaznovala s postom ali kaj podobnega. To je najslabše kar lahko naredim svojemu metabolizmu.
3. Kot SOS sem si naredila 1 liter stisnjenega kumaričnega soka in v hladilnik postavila vodo z limonami in kumarami. Piti moram dvojno!
4. Zajtrk so bile vlaknine. Popečene bučke s sezamom in eno jajce, da sem vse povezala v omleto.
5. Skozi preostali del dneva sem jedla juhico z zelenjavo in zvečer z malo razkuhanega riža.
6. Mojo vajico, ki jo zdaj že res obvladam sem delala 3x po pet minut. In zvečer sem si privoščila en dooolg sprehod s kužkom in brez telefona. To je moja meditacija.
Verjetno sem prišla tako dobro skozi spet zaradi tebe, dragi dnevnik, ker sem namesto kaznovanja uporabila zdravo pamet in nežnejši pristop. To je zame kar velik presežek, vsaj do sebe nisem nikoli prizanesljiva, kar pa navadno ne obrodi kakšnih extra dobrih sadov. Z obtoževanjem in občutkom, da ne zmorem si naredim večjo škodo, kot če pojem torto. Seveda moramo takoj ukrepati, ne rečem, da ni pomembno, če se bašemo z nečim kar škoduje našemu zdravju. Lahko pa si oprostimo, ker navijanje ene in iste zgodbe res nikamor ne pelje. Zlato pravilo je; da po takšnih dnevih ne stradamo in si ne nakopljemo pretirane vadbe. Meni je bila dovolj velika kazen že to, da me je bolel želodec in potem še moralni maček.
Ariana
|