MOJ DNEVNIK ČREVESJA 8. DAN
VSI POTREBUJEMO NEGO – NEGO SRCA; NEGO TELESA; NEGO ZASE
Danes nimam tako zelo dobrih novic. Moj pogled v školjko je bil: zjutraj prazna školjka! Jaz imam vlakce tempirane kot švicarska ura in to je res čudno. Seveda sem se pogovorila sama s seboj in si hočeš, nočeš, morala priznati sledeče: ne pojem dovolj vlaknin, ne jem dovolj zelenjave, ker kostna juha sama od sebe, še posebej, če ji poberemo maščobo rahlo zapira.Takoj sem uredila zadevo in med obroki spila dovolj vode. Za vsak slučaj sem vanjo namočila eno žlico chia semen. Vlak je pribrzel v naslednji uri v neoporečnem stanju, samo začetek je bil rahlo preveč na trdo narejen. Treba je res ukrepati, če vidimo neko nesmiselno spremembo.
Srečala sem prijateljico, ki je 6 let preživela na Kitajskem in veste kaj oni jedo vsak in sleherni dan za zajtrk in pri tem prav nič ne trpijo? Congee z pikantno, fermentirano zelenjavo. Da dvignejo ogenj, da energija zakroži, da popraskajo po črevesju, da congee naredi mehko oblogo za ves dan. Iz zraven še malo zelenjave narejene v voku, ki je ostala od prejšnjega dne. Samo v glavi je, da moramo jesti rogljičke, pa košček kruha z marmelado … Japonci tukaj niso nič boljši. Oni imajo miso juho za začetek dneva.
Sicer pa se mi toži po hidratih, še posebej, če imam preveč časa. Pa ne po hidratih, toži se mi po okusih po strukturi. Ampak tako je. Toliko let sem packala svoj želodček in posledično še cel kup funkcij v mojem telesu, ki so se res pošteno namatrali, da so spravili skozi tone sladkorja, neprežvečene ali napol prežvečene in v naglici pojedene hrane, kup smeti, ki jih sploh ne bi smeli jesti, nočnih obrokov, margarine, slabih maščob, antibiotikov, motilcev hormonov, ojačevalcev, E jev ….
Zato sem se res zavezala, da poklonim mojemu krasnemu strojčku – telesu teh 42. dni brez izgovorov. To si več kot zasluži. Tudi jaz nisem nek ortoreksičen tip človeka (nisem obsedena z zdravo hrano), vem pa več kot preveč o slabi in dobri hrani, ter posledicah, ki jih trpijo moji organi v celoti, da bi si lahko zatiskala oči. Da ne govorim o moji uničeni ščitnici, skurjenih nadledvičnih žlezah, previsokem slabem holesterolu, povišanem sladkorju in kroničnem pomanjkanju energije.
Danes sem si na urnik dala še eno novo zadevo. Novo vajo Nirvana Fitnessa, ker sem medtem uredila sistem prehranjevanja se zdaj lahko posvetim še eni novi zadevi. Še prej sem ponovno naredila test oksidacije in mi gre res na bolje. Ste ga že naredili? Pove nam ali smo zakisani, je naša kri zlepljena in smo zato brez energije, smo v stresu in še kaj. Vzame pa točno eno minuto, če ste odlično. Tisti z malo slabšo oceno ga končajo že veliko prej.
Moj današnji rezultat je: 48 sekund,kar ni slabo, ni pa še dobro. Dva večera že pridno predihavam vsak večer, da se mi glava ohladi in da zaspim z izklopljenimi možgani. Tako se tudi zjutraj zbudim z več energije, ponoči pa zares spim. Zvečer za zdravilo proti lakoti pojem – popijem kozarec, še en, tople vode s chia semeni. Se mi zdi super tudi za jutranji vlakec, ker gre skozi brez zastojev. Chia so polna beljakovin in Omega 3, kar jim da še dodatno vrednost.
V svoj dan lahko vpišem še eno ugotovitev:
Naj bo to kot dnevnik hvaležnosti ali pohvala sami sebi. Zaradi akcije, ki se je pri meni začela bolj zaradi potrebe drugih, ki so prihajali v našo kliniko in dobili diagnozo prepustnost črevesja, razdraženo črevesje in edino navodilo zdravnice je bilo: poglejte si po spletu in to rešite. Zato sem jaz naštudirala, se pogovorila z gastro internisti, strokovnjaki, ampak res najboljšimi za probiotike, zložila skupaj svoje nutricistično in fito znanje, šla še posebej k kar nekaj psihoterapevtom, nevrologom, endokrinologom, da sem sestavila tale program. Niti slučajno pa nisem razmišljala o sebi. Danes mi gre na jok. Kako malo sem bila pripravljena narediti zase in kako zelo sem sama potrebovala to nego.
Nego v tem smislu, da mi nekdo predpiše, da moram poskrbeti zase, da potrebujem to in to. Odkrivam plast za plastjo kar se ob tem temeljitem čiščenju in zdravljenju. Šele zdaj vem, kaj vse se je nabralo pod mojim trdim oklepom. Šele zdaj čutim, da ko topim toksine, izločam navlako v telesu, se prebuja tudi subtilna plat, spet čutim, kar je prej okamenelo. Kdo pa ima še čas za čustvovanje, šibkost, bolečino? Zato ni časa, to je moteče, ko drvimo na našo naslednjo destinacijo uspeha. Ali nas bo na koncu sploh kdo čakal na postaji? S to akcijo sem tudi sama malo upočasnila, se usedla na počasni vlak, kjer si bom vse počasi ogledala, se kdaj pa kdaj ustavila in si ne bom očitala, da izgubljam čas. Ne mislite, da si to lahko privoščim. Tudi mene preganjajo čisto osnovni problemi. V poslovnem svetu pri takšnih stvareh ni postaj, ni čajank in oaz miru. Ko vse to izvržemo iz našega programa mislimo, da bomo zato imeli boljši fokus na »važne« stvari«, pa ni tako.
Dragi moj dnevnik, hvala, ker lahko vsak dan s teboj razmislim kje sem, ker s teboj sploh razmišljam o sebi, ker se pri tebi ustavim. In ni se lahko usesti in pisati o sebi. Ko začnem nimam pojma kaj naj sploh povem. Kaj se mi je zgodilo. Vsak dan si mislim, da nimam kaj napisati, pa vidite, da v resnici ni tako. Pišite, pogovarjajte se sami s seboj. Vsaj nekaj minut na dan. Pa ne o službi in vsakdanjih problemih. O vas. Kako čutite? Kaj čutite? Sploh čutite?
Ariana
|