MOJ DNEVNIK ČREVESJA 24. DAN
OPRAVIČILO VSEM IN VSEMU
V življenju vsak od nas vsako stvar razume drugače. Kako bo kdo razumel moja dejanja ni odvisno od mene. Zato se ne strinjam, da gremo in prosimo druge odpuščanja. S tem se samo ponovno zapletamo v čustvene lovke neke osebe za katero ne vemo kaj jo vodi. Jeza? Nemoč? Ljubosumje? Grenkoba? …
To, da mi oprostimo drugim pa je nujno. S tem se operemo svoje grenkobe, s tem dejanjem se osvobodimo. Poznam ljudi, ki so stari sedemdeset, osemdeset let in še vedno cepetajo zaradi neke krivice, ki se jim je zgodila, ko so bili majhni. Znajo našteti cel kup zamer, ne govorijo s svojo najboljšo prijateljico že trideset let, zaradi popolnoma banalne zamere in kar je najhuje jo vsak dan pogrešajo. Koliko gorja zadenemo sami sebi, ker ne odpustimo? Ali je vredno, da nas ob tem boli v trebuhu, začutimo pritisk na pljuča, srce nam poskoči na vrtoglavo brzino in potem še ves dan živimo pod vtisom ponovnega obujanja krivic, ki so se nam zgodile. Počasi sami sebe zasužnjimo in si nataknemo okove žrtve. Dogodek, ki se nam je zgodil pred leti, včasih pred desetletji še vedno vsak dan z nami spi, je in nas spremlja na vsakem koraku. Nekateri so oboroženi s celo vojsko ljudi, ki jih nosijo s seboj in pogrevajo vsak detajl. Na koncu že sami ne vedo ali so pol tega napihnili in dogodku šele z leti dodajali težo. Si lahko predstavljate to breme? Eno je travmatičen dogodek, drugo, da ga z vsakodnevnim potrjevanjem gojimo. Dobri psihoterapevti celo pravijo, da dolgotrajno kopanje po travmah ne prinese rezultatov, da je treba tok misli preusmeriti v drugo strugo. Sama sem se izurila v tem, da ljudi opravičujem, da jih poskušam razumeti ali pa, če to res ne gre, jim nalepim samo dobre izkušnje in jih odmaknem iz svojega življenja iz svoje energije. Oni morda sploh ne vedo, da so vas prizadeli, oni niso tisti, ki ti pijejo energijo, mi to počnemo sami.
Tukaj nastopi tudi trening pozitivne psihologije v katerem so tri pravila:
1. Ne navijamo slabih dogodkov, kar ženske počnemo s prirojeno spretnostjo. Če nam kdo naredi nekaj grdega, se nam je to zgodilo samo enkrat. Ko to obnovimo vsem svojim prijateljicam, ga podoživimo še 100X (ženske smo sposobne tudi po stokrat naviti isto ploščo). 2. Ne obsojajmo! Ne sebe, ne drugih. Kot rečeno, ni človek slab; graje je vredno dejanje! Ne poosebljamo.
2. Če nogometaš ni dal gola je on osebno kreten, nesposoben … Ali je bil to splet okoliščin, ni imel dobrega dneva, mogoče je poškodovan … V resnici nič ne vemo o tem človeku in zato lahko komentiramo samo dogodek, osebo pa pustimo izven tega. Tudi sebe! Seveda rečemo, da nekaj ni prav, seveda se temu človeku z vso pravico lahko izognemo, bomo pa bistveno manj prizadeti, če ne bomo poosebljali.
3. S človekom ne govori in na koncu že pozabi zakaj, oprosti pa ne. To je res naša teža, ki jo moramo čimprej odložiti.
Izkoristila bom moj dnevnik in napisala vsem, tudi sebi:
Žal mi je, če sem kogarkoli prizadela, mu naredila kaj žalega, se obnašala tako, da so trpela čustva drugih. Ne opravičujem se zato kar čutite vi, opravičujem se za izrečene besede, za dejanja, ki so vplivala na vaša čustva na neprijeten način. Morda še vedno stojim za kakšnimi dejanji, ki so vas prizadela in tudi zato se oproščam. Vam pa iskreno zagotavljam, da ne kuham do nikogar na tem planetu generalne zamere, da nikogar ne želim namerno poškodovati, mu jemati kar je njegovo, posegati v življenje drugih, v čustva in odločitve drugih. Veliki večini sem tudi jaz opravičila njihova dejanja. Spoznala sem, da slabe stvari namenoma delajo samo ljudje, ki so slabi – slabi v smislu svojega notranjega miru, slabi zato, ker si ne zaupajo, ker se počutijo ogrožene, ker jih je strah. Takim oprostim s pomilovanjem in z željo, da jim bo čimprej bolje. Male zlobice in ego zamere sem izbrisala prve.
Nekatere sem obdala z ljubeznijo in ko jih gledam skozi takšna očala jim moram oprostiti čisto vse. Zame so še vedno dobri ljudje z napačnimi odločitvami. No, malo več dela pa imam s seboj. Še vedno se včasih sprašujem, kaj delam JAZ narobe? Kaj je narobe z mano? Še vedno me prizadenejo krivice in mnenje drugih. Bojim se, da mislijo, da sem slab človek … Ne vedno, pridejo pa trenutki. In vsakič, ko mi nekdo naredi kaj slabega prav sprevrženo dam krivdo nase. No, vse nas čaka še nekaj dela …
|