MOJ DNEVNIK ČREVESJA 3.DAN
REŽIM POSKUŠAM SPRAVITI V NAVADO NE V PANIKO
Dragi dnevnik,
Vsi me sprašujejo koliko česa moramo, lahko pojemo na dan. Ker to ni shujševalna kura, jo pa lahko izkoristite tudi zato, ni nekih omejitev. Načelno pa bi iblo dovolj, če pojemo eno skodelico congee riža ali ovsenih kosmičev, toliko fermentiranega kot je v srednji posodici (štiri velike žlice) in vsaj 3 skodelice juhe.
Počasi si ustvarjam rutino iz popolnega kaosa. Prej sem jedla, ko sem bila na smrt lačna in to se je zgodilo v glavnem po peti popoldan. Od tu naprej sem pojedla vse tri obroke in še malice za povrh. Ker do enih ponoči je bila še dolga.
V škatlico za zdravila sem naložila celodnevne doze vseh dodatkov, da sem sledila tudi tem zahtevam in kar je najpomembnejše, iz vsega dovoljenega razbrala kaj imam rada in kaj bodo od slej moje tolažilne nagrade.
Obožujem moj novi zajtrk:Že vnaprej pripravljena (sicer res nimam zjutraj časa, že tako se komaj zbudim ob sedmih) congee (beri: popolnoma razkuhan riž) z toplim kokosovim mlekom, cimetom, na vrhu pa malo postanega, naribanega jabolka (mora stati ene deset minutk). Čisto prava sladkarija.
Juhica gre z mano v ordinacijo. Seveda je pogreta, v termovski z enim korenčkom in malo spasirane zelene. I muno mešanico pa imam spet za nadomestek agonije po sladkorju. Moj prvi krizni moment je bil nekje ob enajstih.
Za seboj sem vzela tudi praženo zelenjavo, ki sem jo naredila cel protfan in jo bom podelila z mojimi doktorji. Mal mi je bilo žal, da nisem vzela še congee, ker sem do šestih popoldan komaj zdržala.
Opazila sem, da jem premalo fermentiranega, da sem skoraj pozabila na to OBVEZNO zadevo. Pa čisto malo ga je treba pojesti, ampak spet pri vsakem obroku, da delajo encimi z maksimalno močjo.Zato sem si za začetek, dokler ne naredim ene svoje verzije, kupila kar kislo zelje. H kosilu je šla torej juhica, zelenjavica in res sem se najedla.Ne bom pa tajila, da je tisti mali delček v moji glavi tulil po nečem sladkem, po nečem, ki zaokroži kosilo. Vedno imam še malo prostora za sladico.Kadar me popade panični napad pred pomanjkanjem sladkorja spijem kozarec res tople vode. Ni idealno, je pa mal boljš.
Nisem navajena kuhati večerje, pa sem se potrudila in zdaj delam tako, da pripravim kar se da ali vsaj kosilo tudi dan prej., sicer me cel dan preganja kaj bom jedla in to nikamor ne pelje, da razmišljam samo kaj ja, kaj ne. Pa še velika nevarnost je, da bom spustila obrok, ker sredi delovnega dneva res nimam časa, pa tudi volje ne, da se ukvarjam še s tem. Moj oče je tudi na našem režimu, ker ima leaky gut (prepustno črevesje) in on se sploh ne obremenjuje. Vsak dan je za kosilo sardelce z zelenjavo.
Ravno sem vse skuhala za naprej, ko sem dobila povabilo na večerjo. Joj, sem čisto pozabila. Kje in kaj naj jem, če sem zunaj??? Hitro sem se znašla, ne da bi obremenjevala še vse ostale. Japonska restavracija ima krasne juhice. Miso je malo premalo, sem pa zato naročila eno veliko skledo z račko, brez rezancev.
Ne maram takoimenovanih ortoreksičnih ljudi, ki težijo celi okolici s svojim norim prehranjevalnim režimom in sploh ne uživajo več v hrani, samo iščejo kaj je narobe z njo. Čeprav smo trenutno na res drastični prehrani, sem se odločila v tem kar se da uživati.
Nova navada: Začela sem čisto počasi žvečiti čisto vsak grižljaj, si podaljšati užitek in seveda pridelati dovolj sline, ki bo olajšala moj želodec, da ne bo proizvajal preveč kisline, da bi sploh lahko razgradil moje ogromne komade hrane, če jo goltam.
Pa še ena ugotovitev! Vedno sem bila najbolj suha, ko sem jedla točno ob istih urah in to ne preveč različno hrano. S tem pomiriš svoje telo, ki je v evoluciji pridobilo to lastnost, da se boji pomanjkanja in takoj, ko misli, da je vsako preskakovanje obrokov znak za stradanje, vse kar dobi skladišči v zaloge – špeh!!
Ariana
|